Optimizacija regeneracije orhidej Doritis pulcherrima iz koreninskih in listnih izsečkov.

Doritis pulcherrima
Doritis pulcherrima

Kaj so Orhideaceae – kukavičevke?

Na to vprašanje ni lahko odgovoriti, saj je možnih več odgovorov. Kukavičevke si niso med seboj podobne, so zelo razliène in včasih je katero vrsto zelo težko prepoznati. Pri njih ni le enega območja, pokrajine odkritja oz. gen centra, niti ne enega rastnega habitata in ne enakih oblik in barv cvetov. Prisotna je velika genska raznolikost. Orhideje so le redko skromne rastline. Ljudje jih ljubijo in hkrati sovražijo. Imajo neko mistično moč in navdih eksotičnih krajev, čeprav jih lahko najdemo tudi na bližnjem travniku kot avtohtone, samonikle vrste.

Orhideje – ena od najbolj razširjenih vrst cvetočih rastlin

Orhideje so ena od najbolj razširjenih vrst cvetočih rastlin na našem planetu, ki zavzemajo približno 15000 do 35000 tisoč vrst. Od tega je približno 25000 samoniklih vrst, ki izhajajo iz 750 družin ter iz številnih vrst in podvrst. Orhideje so večinoma tujeprašnice. Najdemo jih v subtropskih, tropskih, ekvatorialnih ter drugih predelih sveta. Nekatere med njimi uvrščamo med alpske rastline, saj uspevajo tudi na rastiščih nad 1500 m.

Večina orhidej je epifitnih

Rastejo na drevesih in grmih. Ime izhaja iz epiphytes; epi – na in phyte – rastlina. Orhideje niso paraziti, ne prehranjujejo se z asimilati svojih gostiteljev, ampak gostitelje izkoriščajo le kot oporo. Torej, so rastline, ki samo rastejo na drugih rastlinah.

Razmnoževanje orhidej

Njihovo razmnoževanje v naravi je zelo dolgotrajno in oteženo, njihova priljubljenost, pa iz dneva v dan narašča. V zadnjem stoletju se je zato pričelo uporabljati in vitro tehnike razmnoževanja, različne postopke in faze mikropropagacije.

Prvi hibridi orhidej

John Dominy je leta 1853, kot rezultat križanja dobil prvi hibrid orhidej (Kramer, 1997). Prva hibridna semena, ki so kalila, so bila produkt križanja dveh rastlin različnih vrst iz rodu Cattleya; Calanthe furcata in Calanthe mascula. Ta križanec je bil tudi prvi hibrid, ki je zacvetel tri leta pozneje 1856. To je bil prvi umetno narejen hibrid, ki ni nastal v naravi, ampak v kontroliranih razmerah. S kalitvijo semen, so imeli takrat zelo veliko problemov, saj v naravi semena orhidej kalijo v posebni simbiozi z določenimi mikoriznimi glivami in vsi poskusi, da bi vzpostavili podobne razmere niso bili uspešni. Kalilo je le malo semen, saj je večina semen propadla v procesu kalitve. Leta 1922 je Lewis Knudson (cit. po Kramer, 1997) ugotovil, da prisotnost teh gliv ni potrebna, saj je možna asimbiotska kalitev semen. Sestavil je gojišče, ki se v osnovi še danes uporablja in vsebuje v glavnem trsni sladkor ali glukozo, agar in vodo. Po letu 1930 se je vsako leto število hibridnih orhidej povečalo vsaj za 100 novih hibridov (Kramer, 1997).

Doritis pulcherrima

Doritis pulcherrima se pogosto križa z vrstami rodu Phalaenopsis in tako naj bi nastala vrsta oz. hibridni rod z imenom Doritaenopsis (Countryside Orchid, 2004). McKenzie (1999) navaja, da je ime Doritis pulcherrima le sinonim za Phalaenopsis buyssoniana. V nekaterih drugih virih, pa je mogoče zaslediti še druge sinonime za orhideje Doritis pulcherrima: Doritis pulchella, Doritis buyssoniana, Phalaenopsis antennifera, Phalaenopsis buyssoniana, Phalaenopsis esmeralda, Phalaenopsis pulcherrima, Phalaenopsis regnieriana (Doritis pulcherrima, 2004). Masaaki (2002) v svojem delu navaja, da je Doritis samostojen rod in ni dobljen z križanjem. Bil naj bi monotipičen rod z eno samo vrsto. Christenson (2001) trdi, da je rod Doritis podrod znotraj rodu Phalaenopsis.

Rod Doritis

Rod Doritis izhaja iz JV predelov Azije, natančneje iz Tajske, Vietnama, Burme, Malezije, Singapura in Sumatre. Njene potrebe za rast so podobne potrebam orhidej Phalaenopsis. Kljub temu, da ima nižjo rast, ima tri do štiri pare trdih sivo-zelenih listov, z vijoličastimi lisami. Navzgor rastoči cvetni poganjki, zrastejo do višine 60 cm in več (slika 1). Doritis pulcherrima cveti ne glede na letni čas. En sam cvet lahko cveti več tednov, celotno socvetje na cvetnem poganjku pa lahko cveti tudi štiri do pet mesecev. Cvetovi so sijoči in veliki 2 – 4 cm. Obarvani so tako cvetni kot venčni listi; barve pa si sledijo od bledo roza, prek vijolične, do temnih odsevov indiga.

DELOVNA HIPOTEZA
Orhideje so večinoma tujeprašne rastline in v primeru pridobitve zanimivega križanca, oz. gojenja botaničnih vrst, kot je Doritis pulcherrima, ki je bila vključena v poskus je vegetativno razmnoževanje neobhodno potrebno, da ohranimo željen genotip. Delovna hipoteza je bila usmerjena v optimiranje regeneracije, kar je osnovni pogoj za uspešno vegetativno razmnoževanje s tehnikami tkivnih kultur. Namen dela je bil ugotoviti, katero izbrano gojišče bo najprimernejše za uspešno regeneracijo in vegetativno gojenje ter kateri izsečki bodo najbolj regenerativni oz. odzivni na sestavine uporabljenih gojišč.

CILJ NALOGE
Osnovni cilj naloge je bil ugotoviti na katerem gojišču bodo najbolj odzivni oz. regenerativni koreninski in listnih izsečki orhidej Doritis pulcherrima in na katerem razmnožitvenem oz. rastnem gojišču razmnožimo čimveč vitalnih regenerantov. Z optimalnim vegetativnim razmnoževanjem lahko dosežemo hitrejši in konkurenčnejši pojav na trgu in tako zmanjšamo ceno in čas gojenja, kar se odraža na ceni rezanega cvetja in lončnic.

Manuela Mavri
Univerza v Ljubljani
Biotehniška fakulteta
Oddelek za agronomijo
Diplomsko delo, 2004

Fotografija na naslovnici:

https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Doritis_pulcherrima_f_coerulea_toapel.jpg